Znanstveno komuniciranje v obliki znanstvenih revij, se od prvih tiskanih različic sredi 17. stoletja do vključno pojava njihovih elektronskih oblik konec 20. stoletja ni veliko spremenilo. Avtorji v člankih, ki jih pregledajo strokovnjaki iz njihovega znanstvenega področja, poročajo o rezultatih raziskav, ki so jih financirale njihove ustanove ali pa so sredstva pridobili na nacionalnih ali mednarodnih razpisih. Ob sprejemu članka v objavo avtorji svoje materialne avtorske pravice prenesejo na založnika, slednji dostop do rezultatov raziskav omogoča ob plačilu naročnine na revijo in omejuje uporabo slik, grafov ter drugih delov objave v poznejših publikacijah s pridobitvijo njegovega soglasja. Večina raziskovalcev je zaposlenih v javnih zavodih, ki pa morajo preko plačila naročnin svojim raziskovalcem omogočiti dostop do najnovejših dosežkov znanosti.
Nezadovoljstvu z omejevanjem dostopa do rezultatov javno financiranih raziskav z naročninami se je pridružilo še spiralno povečevanje cen znanstvenih revij, ki v oteženih finančnih razmerah zahteva vedno večji delež sredstev raziskovalnih ustanov v razvitem svetu in še povečuje razlike v možnostih dostopa do znanstvenih informacij v svetovnem merilu.
V tradicionalnem sistemu znanstvenega komuniciranja so raziskovalni dosežki drugih le selektivno dostopni, tudi zaradi želje ustvarjalcev, da z njihovim monopoliziranjem povečajo svojo konkurenčnost na trgu objav.
Pojav elektronskega založništva, interneta in svetovne mreže je korenito spremenil komunikacijske procese v znanosti. Elektronsko založništvo na področju znanstvenih časopisov je omogočilo t.i. paketno prodajo različnih naslovov za nekoliko nižjo ceno, kot če bi sešteli posamezne naslove. Tako so elektronski časopisi postali mnogim knjižnicam v revnejših državah nedostopni. Istočasno so majhni založniki propadali in prevzemali so jih večji, močnejši, tako da smo danes soočeni s samo nekaj velikimi založniškimi hišami, ki izdajajo več kot polovico vseh najvplivnejših časopisov. Ker so monopolisti, vzdržujejo visoke cene, čeprav je elektronsko založništvo cenejše. Dostop do znanstvene literature je v svetu zelo neenako porazdeljen. Kljub tehnološkim možnostim je znanstvena literatura revnejšim deželam manj dostopna kot v dobi tiskanja znanstvenih informacij (Filipi, 2013).
Absurdna situacija, da z rezultati znanstvenikov, ki so pri raziskovanju koristili javno financiranje, največ zaslužijo prav komercialni založniki, je privedla do gibanja za odprti dostop.
Vir:
Odprti dostop v Sloveniji (www.openaccess.si)
Filipi-Matutinović, S. (2013) Naučne informacije u Srbiji: protok, dostupnost, vrednovanje. 2. izmenjeno i dopunjeno izdanje. Beograd.
Rast števila repozitorijev v globalnem direktoriju odprtodostopih publikacij OpenDOAR
Vprašanja glede odprtega dostopa in odprte znanosti lahko naslovite na naslov odprimo@um.si.
To delo je objavljeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva 4.0 Mednarodna.
Urednice:
mag. Dunja Legat
Jerneja Grašič
Brina Klemenčič
Bernarda Korez
UKM je odprta od ponedeljka do petka od 8. do 19. ure in v soboto od 9. do 13. ure.
Odpiralni čas čitalnice ČUK:Ponedeljek–sobota: od 9. do 24. ure
Nedelja: od 16. do 24. ure
Univerzitetna knjižnica Maribor
Gospejna ulica 10
T: +386 2 250 74 00
F: +386 2 250 74 10
E: ukm@um.si