Znanstveno komuniciranje v obliki znanstvenih revij, se od prvih tiskanih različic sredi 17. stoletja do vključno pojava njihovih elektronskih oblik konec 20. stoletja ni veliko spremenilo. Avtorji v člankih, ki jih pregledajo strokovnjaki iz njihovega znanstvenega področja, poročajo o rezultatih raziskav, ki so jih financirale njihove ustanove ali pa so sredstva pridobili na nacionalnih ali mednarodnih razpisih. Ob sprejemu članka v objavo avtorji svoje materialne avtorske pravice prenesejo na založnika, slednji dostop do rezultatov raziskav omogoča ob plačilu naročnine na revijo in omejuje uporabo slik, grafov ter drugih delov objave v poznejših publikacijah s pridobitvijo njegovega soglasja. Večina raziskovalcev je zaposlenih v javnih zavodih, ki pa morajo preko plačila naročnin svojim raziskovalcem omogočiti dostop do najnovejših dosežkov znanosti.
Nezadovoljstvu z omejevanjem dostopa do rezultatov javno financiranih raziskav z naročninami se je pridružilo še spiralno povečevanje cen znanstvenih revij, ki v oteženih finančnih razmerah zahteva vedno večji delež sredstev raziskovalnih ustanov v razvitem svetu in še povečuje razlike v možnostih dostopa do znanstvenih informacij v svetovnem merilu.
V tradicionalnem sistemu znanstvenega komuniciranja so raziskovalni dosežki drugih le selektivno dostopni, tudi zaradi želje ustvarjalcev, da z njihovim monopoliziranjem povečajo svojo konkurenčnost na trgu objav.
Pojav elektronskega založništva, interneta in svetovne mreže je korenito spremenil komunikacijske procese v znanosti. Elektronsko založništvo na področju znanstvenih časopisov je omogočilo t. i. paketno prodajo različnih naslovov za nekoliko nižjo ceno, kot če bi sešteli posamezne naslove. Tako so elektronski časopisi postali mnogim knjižnicam v revnejših državah nedostopni. Istočasno so majhni založniki propadali in prevzemali so jih večji, močnejši, tako da smo danes soočeni s samo nekaj velikimi založniškimi hišami, ki izdajajo več kot polovico vseh najvplivnejših časopisov. Ker so monopolisti, vzdržujejo visoke cene, čeprav je elektronsko založništvo cenejše. Dostop do znanstvene literature je v svetu zelo neenako porazdeljen. Kljub tehnološkim možnostim je znanstvena literatura revnejšim deželam manj dostopna kot v dobi tiskanja znanstvenih informacij (Filipi, 2013).
Absurdna situacija, da z rezultati znanstvenikov, ki so pri raziskovanju koristili javno financiranje, največ zaslužijo prav komercialni založniki, je privedla do gibanja za odprti dostop.
Vir:
Odprti dostop v Sloveniji (www.openaccess.si)
Filipi-Matutinović, S. (2013) Naučne informacije u Srbiji: protok, dostupnost, vrednovanje. 2. izmenjeno i dopunjeno izdanje. Beograd.
Rast števila repozitorijev v globalnem direktoriju odprtodostopih publikacij OpenDOAR
Vprašanja glede odprtega dostopa in odprte znanosti lahko naslovite na naslov odprimo@um.si.
To delo je objavljeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva 4.0 Mednarodna.
Urednice:
mag. Dunja Legat
Jerneja Grašič
Brina Klemenčič
Bernarda Korez