Odprtodostopne revije

Znanstveno komuniciranje se od prvih tiskanih različic znanstvenih časopisov sredi 17. stoletja do pojava njihovih elektronskih oblik konec 20. stoletja ni veliko spremenilo. Avtorji v člankih, ki jih pregledajo njihovi vrstniki (recenzenti), poročajo o rezultatih raziskav, ki so jih večinoma financirale njihove ustanove ali pa so sredstva pridobili na nacionalnih ali mednarodnih razpisih. Ob sprejemu članka v objavo svoje materialne avtorske pravice prenesejo na založnika, slednji dostop do rezultatov raziskav omogoča ob plačilu naročnine na revijo in omejuje uporabo slik, grafov ter drugih delov objave v poznejših publikacijah s pridobitvijo založnikovega soglasja. Večina raziskovalcev je zaposlena v javnih zavodih, ki morajo s plačilom naročnin svojim raziskovalcem omogočiti dostop do najnovejših dosežkov znanosti, saj s tem podpirajo kvalitetno raziskovanje.

Nezadovoljstvu z omejevanjem dostopa do rezultatov javno financiranih raziskav z naročninami, se je pridružilo še spiralno povečevanje cen znanstvenih revij, ki v oteženih finančnih razmerah zahteva vedno večji delež sredstev raziskovalnih ustanov v razvitem svetu in dodatno povečuje razlike v možnostih dostopa do znanstvenih informacij v svetovnem merilu.

V tradicionalnem sistemu znanstvenega komuniciranja so podatki raziskav le selektivno dostopni, tudi zaradi želje ustvarjalcev podatkov, da z njihovim monopoliziranjem povečajo svojo konkurenčnost na trgu objav.

Za opis značilnosti odprtega dostopa do znanstvenih objav se najpogosteje uporabljajo definicije iz budimpeške in  deklaracije iz Bethesde. Osnovni princip odprtega dostopa je takojšnja dostopnost rezultatov javno financiranih raziskav na svetovnem spletu brez naročniških ali avtorskopravnih omejitev.

Odprtodostopna publikacija (libre open access) ustreza naslednjim kriterijem:

1. avtor in nosilec materialne avtorske pravice vsem uporabnikom v svetovnem merilu dajeta prosto, nepreklicno in stalno pravico dostopa do publikacije ter dovoljujeta razmnoževanje, uporabo, razširjanje, prenos in javni prikaz dela, izdelavo in distribucijo izpeljanih del v katerem koli digitalnem mediju za katerikoli odgovoren namen (dovoljeno uporabo označita npr. z licencami avtorskopravnega modela Creative Commons) in dopuščata, da uporabniki naredijo manjše število izpisov za lastno uporabo,
2. celotna publikacija in vsa dodatna gradiva, vključno z dovoljenjem iz prejšnje točke, so takoj po objavi odloženi v vsaj en spletni repozitorij, ki omogoča prost dostop, neomejeno distribucijo, medobratovalnost (interoperabilnost) in trajno hranjenje. Na Univerzi v Mariboru priporočamo, da za oddajo svojih del uporabite institucionalni repozitorij DKUM.

Opozoriti moramo na razliko med prostim dostopom in odprtim dostopom do objav:

• prosti dostop (gratis ali free open access): celotno besedilo članka je brezplačno dostopno na svetovnem spletu, vsebina je varovana z določili avtorskega prava, značilnimi za naročniške znanstvene revije (avtor materialne avtorske pravice prenese na založnika). Čeprav za končnega uporabnika ni plačljiv, pa je v večini primerih prost dostop plačljiv, saj v resnici institucije plačujejo zanj,
• odprti dostop (libre open access): celotno besedilo članka je brezplačno dostopno na svetovnem spletu. Avtor je obdržal materialne avtorske pravice in pri objavi v odprtodostopni znanstveni reviji založniku dovolil objavo (licence to publish). Dovoljena in nedovoljena uporaba članka je označena na primer z licencami Creative Commons. Licence lahko določi avtor sam za posamezen članek, ali jih določi uredništvo revije in veljajo za vse objavljene članke v reviji.

Odprti dostop do rezultatov javno financiranih raziskav v obliki objav in podatkov je del odprte znanosti. Hitro se uveljavlja pri objavah v obliki znanstvenih člankov in objavljenih predavanj.

Področje odprtodostopnih znanstvenih monografij se razvija počasneje.